Dragi knjigočajevci in prijatelji, meseca marca se bomo družili ob čudoviti pripovedi avtorja Erica Emmanuela Schmitta: Ognjena noč, Založba Družina 2018
Avtobiografska pripoved Ognjena noč nam razkriva neverjetno notranje popotovanje, ki doživi svoj korenit preobrat v eni od noči, ki avtorjevo življenje spremeni za vedno.
Med odpravo po sledeh velikega francoskega meniha in spreobrnjenca Charlesa de Foucaulda v saharsko puščavo na jugu Alžirije, se Éric oddalji od svojih prijateljev in se izgubi v neskončnem prostranstvu puščave, napol nag, brez vode in hrane. Obdaja ga le brezmejnost in tu doživi svojo ognjeno noč, ki so jo prehodili že drugi veliki mistiki pred njim. Preplavi ga mir, spokojnost, zatem ekstaza, sreča, ogenj. Nima besed, nima imena, kako bi poimenoval ta dotik, vendar z vsem svojim bitjem ve, da je to On, da obstaja. Schmitt v tej noči, zapuščen in prepuščen usodi, doživi dotik Božjega in tako se tudi v njem potrdi misel, da iz puščave nikoli ne prideš nespremenjen. Takole zapiše: »Rodil sem se pravzaprav dvakrat: prvič v Lyonu leta 1960 in drugič v Sahari leta 1989.«
Odpotovati ne pomeni iskati, ampak zapustiti vse, bližnjike, sosede, navade, želje, mnenje, samega sebe. Odpotujemo zato, da se prepustimo neznanemu, nevpadljivemu, da se odpremo neskončnim možnostim, nemara celo nemogočemu. odpotovati pomeni izgubiti vse oporne točke, odpovedati se gospodovanju, odreči se utvari, da kaj vemo, poiskati v sebi gostoljubnost, ki pomaga na svetlo izjemnemu in nepričakovanemu. Pravi popotnik pravzaprav nima ne prtljage ne cilja.
Alžirija … Tamanrasset … Potovanje z Gérardom … Oddahnil sem si, presrečen, da sem se znašel na pragu puščave in dneva.
Kakšno protislovje! Umetnika na sledi za mistikom! Parižana, ki se trudita razumeti, zakaj si je neki bogat gosposki dedič izvolil revščino, zakaj se je odločil, da bo brez zadržka ljubil svojega bližnjega, in se nato pridružil Tuaregom, v tistem času vsekakor strah vzbujajočemu, potujočemu, skrivnostnemu, berberskemu ljudstvu.
Medtem ko nama je sonce pražilo ramena, sva se z Gérardom ganjeno spogledala. Charles de Foucauld … Vzdrhtela sva od ponižnosti … Charles de Foucauld, srčni junak, ki sva mu posvečala ure in ure branja, dela in sanj … Charles de Foucauld, o katerem sva hotela izvedeti vse … Charles de Foucauld, beli saharski puščavnik …
(odlomek iz knjige)
Lepo povabljeni h branju potopisa, ki nas bo popeljal v čudovita geografska in osebna prostranstva.
