Dnevi hitijo mimo. Včasih se mi zazdi, da jih le opazujem, kako se vozijo mimo mene. Kot hitri vlak, kadar stojim pred zapornico. Vem, da pride, čakam ga in ko ga zagledam, ga v dveh sekundah več ni. Misli so polne dnevnih obveznosti, roke polne dela, srce polno dobrih namenov in idej, ki še čakajo na uresničitev. In vse se vrti v nenehnem, ponavljajočem se krogu. Čisto iskreno povedano, sem in tja me prime, da bi vrgla puško v koruzo. Vsaj na kakšnem področju. Vas tudi?
Še vedno se dobro spomnim srednješolske kontrolne naloge pri slovenskem jeziku, kjer smo morali v eni izmed nalog zapisati stalno besedno zvezo. Pa sem zapisala: vreči puško v koruzo. Ko je profesorica prinesla popravljene naloge, je bila zraven moje ‹pu- ške v koruzi› napisana opomba: »Če se vam res kdaj zgodi, da boste vrgli puško v koruzo, jo pojdite naslednji dan iskat! Nujno!«
Profesoričinega nasveta, še posebej tistega, zapisanega s klicajem, ne gre kar tako ignorirati. To menda vemo vsi. In tako se je razvnela srednješolska razprava o tem, kako ponovno najti reči, nad katerimi smo obupali. Kje dobiti pogum za odpravo v tisto visoko zraslo koruzo, ki je pogoltnila naše puške … In najpomembnejše – koga prijeti za roko, da ne gremo sami … Takrat nekje, sredi vseh teh odraščajočih razmišljanj in iskanj, se je začelo moje zatekanje k Mariji. Da ne bom sama. In da ne bom prevečkrat brskala po koruzi.
Ko se ozrem nazaj, vidim, kako se je moj odnos do Marije spreminjal in gradil. Bila so obdobja, ko je bil edini način pogovora z njo molitev Rožnega venca. Potem je bila to opoldanska molitev Angelovo češčenje. Pa prihajanje k sveti maši vsako prvo soboto v mesecu, ko častimo Marijino brezmadežno srce. Včasih je bila molitev kot vrelec, včasih sem potrebovala opomnik, da je zatekanje k Mariji tudi del moje vere, tega, kdo sem. Vendar ne glede na to, kakšno je bilo oziroma je moje obračanje k Mariji, vem, da me vedno znova ukorenini. Usmeri mi pogled v pravo smer. Pomaga mi globoko zajeti zrak, se ustaviti in postaviti stvari na prava mesta. V Marijinem srcu najdem razumevanje za hrepenenja mojega srca. Najdem pogum in vztrajnost. Najdem toplo in nežno sprejetost, kljub vsem ženskim muham, ki jih imam. Najdem zaščitnico, ki me ozdravlja strahov. Ogrne me s svojim plaščem in skrije pred svetom, ljudmi, pred lastnimi padci. Napolni me z močjo in me ljubeče vrne v realnost, ki je potem vedno videti polnejša upanja in lepša.
Tudi naše družinsko življenje je prežeto z izročanjem Mariji. Ob jutrih jo prosimo za varstvo, ob večerih se ji zahvalimo. Še posebej v Marijinih mesecih radi molimo Rožni venec. Moram priznati, da me še vedno malo pogrejejo izjave, da je molitev Rožnega venca predolga, dolgočasna, monotona in da res ni primerna za otroke in večerno družinsko molitev. Izkušnje mi govorijo ravno nasprotno. Če med molitvijo prvih dveh desetk najini štirje nadobudneži še skačejo naokrog, plešejo z rokami in podobno, se med tretjo desetko njihova telesa zagotovo začnejo umirjati. Če nimajo ideje, s kakšnim namenom bi zmolili prvo desetko, je treba pri tretji že narediti ‚vozni red namenov‘. Včasih je čisto vsaka Zdravamarija izročena s svojim namenom. Če je treba v začetku Marijinih mesecev poskrbeti za kakšno spodbudo glede sodelovanja pri molitvi Rožnega venca, morava nekaj dni kasneje z možem imeti pripravljene res tehtne razloge, zakaj ne bomo zmolili celega dela Rožnega venca, ampak samo desetko. Vedno znova vidim, kako res je, da otroci v ponavljajočih se dogodkih, dejavnostih in besedah najdejo svoje sidro, svojo pripadnost, do- živijo občutek varnosti in se umirijo. Samo tako zmorejo dobro in trdno položiti zidake, ki bodo temelj njihovim porajajočim se življenjem. Iz molitve Rožnega venca se vedno rodi mir v srcu. Ne glede na starost. Janez Pavel II. je nekoč dejal, da je Rožni venec njegova najljubša molitev: »Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in globini … Hkrati more naše srce vključiti v zaporedje skrivnosti rožnega venca vse dogodke, ki sestavljajo življenje posameznika, družine, naroda, Cerkve in človeštva; osebne izkušnje in doživetja bližnjega, posebej tistih ljudi, ki so nam najbližji, ki so nam pri srcu. Tako v preprosti molitvi Rožnega venca utripa ritem človekovega življenja.«
Seveda molitev Rožnega venca še zdaleč ni edini način izročanja Mariji. Mnogo jih je. Slovenski kristjani imamo, zahvaljujoč se našim prednikom, bogato dediščino Marijinih romarskih svetišč, molitev in posvetitev Mariji. Ni treba, da je posvetitev Mariji zapletena, visokoleteča stvar, ki nas bolj bremeni kot osvobaja. Lahko so to le tri besede, ki jih izgovorimo vsak dan z vero in zaupanjem v Marijino navzočnost. Tri besede, ki so varovale vse poti Janeza Pavla II. Ves tvoj, Marija. Ves tvoj – v vsakdanjih opravilih, službenih obveznostih, družinskih skrbeh, mladostniškem iskanju, težkih odločitvah in preizkušnjah, veselju in razigranosti. Ves tvoj, Marija, ko v tvoje brezmadežno srce polagam vse svoje, sebe in vse človeštvo.
Marija je preprosta žena, ki ne zastavlja vprašanj. Ob angelovem sporočilu, da bo mati Odrešenika, si ni vzela teden dni časa za razmišljanje o posledicah, ni preračunavala drugih možnosti in ni zahtevala osebnega pogovora z lastnikom te ideje, kjer bodo vse karte odprte na mizi. Njen ‹da› je bil preprost in jasen, brez odeval filozofskih razprav. Bil je poln sprejemanja in globoke ljubezni. Zato prosim za milost, da bi vsi občutili hvaležnost, da je vlak časa zopet pripeljal mesec maj. Da lahko bolj ozavestimo Marijin objem, bolj občutimo njeno varstvo in jasneje vidimo njen razgrnjen plašč, pod katerim skriva vsa naša srca in jih varuje Zanj, ki je cilj naše poti. Petra Novak
