Skozi sveta vrata usmiljenja
se vzpenjam na goro k svetosti,
duša je lažja, srce znova bije,
On mi je ponudil svojo roko.
Čutim svežino in čistost,
odprtost, toplino, pomoč,
napolnil me je s Svetlobo,
tema je izginila v nič.
Mladost se je znova naselila vame,
navdušenje, veselje, zaupanje;
zaupam Tebi, moj Bog in moj Gospod,
Ti svojih svetih vrat nikoli ne zapreš.
Zahvaljujem se Ti za odpuščanje,
blagoslovil si tudi mojo šibkost,
napolnil si me s svojo milostjo in močjo,
da se lahko znova odzovem Tvojemu povabilu.
Gospod, naj Ti prosim sledim do večnosti,
svojo roko ponujaš vsem,
ki so šibki kot jaz, kajti le s Teboj
tudi mi znova postajamo močnejši.
[read more=”Preberi več…” less=”Zapri.”]
V teh znova prečudovitih božičnih dneh se je moje praznično veselje dvignilo visoko nad vsakdanjost in naveličanost, pozabljeno je bilo malodušje in bila sem daleč od tega, da bi mi bilo vseeno za to, kar se dogaja okoli mene. Veselje bogatega bogoslužja, popestrenega z lepim petjem, toplina, ki se med nas širi od oltarja vse do cerkvenih vrat in z nami odide tudi ven, v svet, v naše domove, zbudi že malce oddaljene spomine, ko smo se na božični večer v krogu družine v naši dnevni sobi zbrali ob jaslicah in smrečici in je tudi oče, ki je bil sicer evangeličan in ni hodil v cerkev, pomagal pričarati posebno vzdušje tega čudovitega praznika.
Življenje postane tako spet lepo, prijazno, bogato… Potem pa me presenetita župnik Alek in kaplan Peter, ki se zahvaljujeta vsem, ne le pevcem, jasličarjem, ministrantom in drugim pomočnikom, zaradi katerih je bilo praznovanje zagotovo tako lepo, kot je le lahko bilo, ampak tudi nam, ki smo v cerkev stopili morda v zadnjem trenutku ali pa celo zamudili prve minute, sedli v klopi, poslušali, molili in včasih celo zapeli z drugimi. Nisem pa slišala (tudi sama sem bila kar tiho) nobene javne in iskrene zahvale našim trem duhovnikom, ki so s svojimi odprtimi srci, s svojim veseljem, ki ga širijo med nas, z vso organizacijo in s pripravljenostjo, da sprejemajo pomoč vseh tistih, ki jo morda znajo celo ponuditi, omogočili, da je bilo naše praznovanje božiča resnično najlepše doživetje, najlepše darilo, ki smo ga lahko prejeli v času, ko naš notranji mir tako pogosto zmotijo številni zunanji vplivi.
Mislim, gospod Alek, gospod Peter in gospod Rafko, da se vam lahko, najprej v svojem imenu pa tudi v imenu množice, ki se je zbrala pri vsakem slovesnem srečanju z Bogom, zahvalim za vaš trud in veselje, ki ga širite med nas. Bog je Ljubezen, Bog je Usmiljenje in Bog je Ljubezen, ja vse to in še več, a z vašo pomočjo sem začutila, da vse to velja tudi zame.
Hvala vam in naj vas Bog blagoslovi in vaše korake vodi še naprej.
Saša Schwarz
[/read]
