Papež Janez Pavel II. je praznik Jezusovega darovanja v templju (svečnica) leta 1997 razglasil tudi za praznik posvečenega življenja. Kot je sam dejal, je želel s tem poudariti, kako velik dar je posvečeno življenje. To je dar, ki je podarjen ne le osebi, ki ga živi, ampak tudi vsemu cerkvenemu občestvu, še več, vsem ljudem. S. Milena Lipovec, ki je katehistinja v naši župniji, je pripravila naslednje razmišljanje o posvečenem življenju.
[read more=”Preberi več…” less=”Zapri.”]
TO NI KAPA, AMPAK RUTKA
Ko sem bila v teh dneh v trgovini in čakala v vrsti pred blagajno, sem opazovala živahno deklico, kako se je igrala v nakupovalnem vozičku. Naenkrat me je opazila, me nekaj časa nepremično gledala, potem pa vprašala očeta: »Zakaj pa ta nosi kapo?« Oče ji je razložil, da to ni kapa, ampak rutka. In potem so, kot pri vseh otrocih te starosti, sledila vprašanja »zakaj, zakaj, zakaj …«. Že nekajkrat sem bila priča pogovoru med otroki in starši v zvezi z redovnicami. Večkrat se mi je zazdelo, da so starši v zadregi, kako odgovoriti otrokom. Neka mamica se je znašla in spodbudila otroka, naj kar mene vpraša … Poglejmo, kako bi odgovorile sestre uršulinke.
Zakaj pa nosi rutko?
Rutka ima tudi druga imena, kot so pajčolan, velo, »šlajer«. Je pokrivalo, ki ga nosijo sestre, ki so se posvetile Bogu. Zakaj se pokrite? Najbolj privlačne dele telesa imamo skrite, ker jih želimo prihraniti za najbolj ljubljenega človeka, ki nam veliko pomeni. V to kategorijo spadajo tudi lasje, ki so privlačni, lepi, nagovorljivi … Sestre imamo ta privilegij skritosti in podarjenosti samo za Boga. (s. Urša)
Zakaj so se posvetile Bogu?
V svojem srcu so začutile veliko ljubezen, s katero jih Bog ljubi. Čutijo se ljubljene in dragocene v Božjih očeh. Do te ljubezni niso mogle ostati ravnodušne. Nanjo so odgovorile z vsem svojim srcem in so tako svoje življenje podarile Bogu. Bog je njihov ženin. (s. Nina)
Kaj pomeni, da so svoje življenje podarile Bogu?
Podariti svoje življenje Bogu pomeni, da mu vračajo ljubezen, ki jim jo izkazuje. To pomeni, da mu vdano zaupajo vse, kar je zanje pomembno: kje bodo živele (gredo v samostan), kaj bodo delale (poslanstvo za delo jim podeli skupnost oz. predstojnica), s kom bodo živele (npr. v skupnosti si sester ne izberemo po lastni želji). Še najtežje je podariti svojo lastno voljo – dajati drugim/Drugemu prednost pred seboj. In ravno v tem je skrivnost novega življenja v Bogu. Taka dejanja odpovedi odpirajo prej neznane lepote še bolj resničnega življenja v občestvu in v ljubezni, ki osrečuje. (s. Marjeta Pija)
Kako pa postaneš redovnica?
Ko začutiš, da želiš svoje življenje podariti Bogu, prosiš sestre, če lahko nekaj časa živiš z njimi. Najprej še brez redovne obleke skupaj z njimi moliš, delaš, se pogovarjaš … in Gospodu izročaš svoje življenje ter prosiš Svetega Duha, da bi ti pomagal odkriti, ali je to tisto, po čemer hrepeniš. Ko ti je še bolj jasno, da je to tvoja pot, oblečeš redovno obleko in vstopiš v noviciat – čas poglabljanja odnosa z Gospodom. Po koncu noviciata lahko narediš prve zaobljube in svoje življenje podariš Bogu. Najprej za nekaj let, nato pa z večnimi zaobljubami za vse življenje. (s. Diana)
Ko bomo na svečnico praznovali dan posvečenega življenja, se vam sestre uršulinke priporočamo v molitev, da bi bilo naše življenje vedno bolj Bogu v čast, ljudem, med katerimi živimo, pa v blagoslov.
s. Milena Lipovec
[/read]
