Fotografija Klemen Lajevec
Ne vem natančno, kdaj sem se prvič srečal z mozaiki. Vsekakor je bilo to v otroštvu. Prelistaval sem knjigo s fotografijami čudovitih zgodb, ki so jih sestavljali skupaj zloženi drobni kamenčki. Navduševalo me je dejstvo, da se iz preprostega kamna da napraviti nekaj tako lepega. Morda je bilo prav zato vedno znova zanimivo počitniško raziskovanje rečnih in morskih obrežij. Tam sem odkrival, da tudi tako preprosta in običajna stvar, kot je kamen, razkriva pravo bogastvo barv in oblik. V resnici se mi sploh ni več zdel tako »mrtev«.
Kasneje sem se »v živo« srečal z mozaiki v starodavnih bazilikah v Poreču, Ogleju in drugod. Prevzela me je mogočnost in sporočilnost teh podob, ki že stoletja pripovedujejo zgodbo o življenju. Mozaik mi je vse bolj pomenil nekaj živega in ne več zgolj negibno, mrtvo podobo. Tako sem na nanj pomislil tudi, ko sem se vračal z nekega potovanja in sem med pristajanjem iz letala občudoval gozdove in obdelana polja domače pokrajine pod seboj. Vsepovsod se v svojem življenju srečujem z mozaiki.
Najlepšega pa sestavljajo ljudje. Koliko obrazov, koliko življenjskih zgodb se je prepletlo z mojim življenjem. Svoje duhovniško poslanstvo razumem predvsem kot prinašanje veselega sporočila, da je Kristus naš Odrešenik. To sporočilo je namenjeno prav vsakemu človeku, nihče ni izvzet.
Ko me je leta 2000 nadškof Franc Rode poslal za župnika v župnijo Ljubljana Sveti Križ, sem se spomnil starega pastoralnega navodila, da je treba kakšno leto ali dve predvsem opazovati. Z Blok, skrivnostne in odmaknjene notranjske pokrajine, sem se preselil na obrobje prestolnice in začel spoznavati eno večjih ljubljanskih župnij. Prebivalci so bili poleg domačinov v Jaršah in Tomačevem predvsem priseljenci z Dolenjske, iz Prekmurja in drugih slovenskih pokrajin ter iz vseh republik nekdanje Jugoslavije. V iskanju boljšega kosa kruha so si ustvarili svoj dom v Savskem naselju, Novih Jaršah, Tomačevem. Mnogi so se v novem okolju vključili v življenje župnije, drugi so ostajali bolj na obrobju župnijskega dogajanja, nekaterih pa se utrip župnijskega življenja ni dotaknil do trenutka, ko je v njihovo družino posegla smrt ali pa niti tedaj ne.
Pomemben dejavnik povezovanja župnijskega občestva je bila gradnja nove župnijske cerkve Vseh svetih pod vodstvom župnika Antona Rojca. Ta gradnja je v generacijah župljanov, ki so pri tem kakor koli sodelovali, oblikovala močan čut pripadnosti. V to občestvo sem želel vključiti tudi generacije mladih, da bi tudi oni začutili, da spadajo sem in da je župnija okolje, kjer se počutijo sprejete in domače. Z različnimi sodelavci smo pomagali mladim, da so se oblikovali v animatorje in prevzemali odgovornosti pri spremljanju birmancev, organiziranju počitniških oratorijev za otroke, šmarničnih iger … Na Miklavževo nedeljo in ob obletnici posvetitve cerkve je prijateljsko druženje ob kavi in pecivu pritegnilo na župnijsko dvorišče tudi naključne mimoidoče. Kakor kamen, ki ga vržemo v vodo, na površini ustvari krog, ki se vse bolj širi, smo nevsiljivo, a vztrajno sporočali v svoje okolje: Žale niso le prostor smrti in žalovanja, tu je navzoče ŽIVLJENJE!
To sporočilo je dobilo svojo umetniško obliko leta 2009 z mozaikom patra Marka Rupnika z njegovimi sodelavci, ki je cerkvi Vseh svetih dal novo podobo. Pomaga nam začutiti, da je prav vsak od nas koristen gradnik, ki ga Vstali Gospod po zakramentih vcepi v svoje telo, ki je Cerkev. »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu« namreč vstopamo v življenje Očeta in Sina in Svetega Duha – v življenje Ljubezni, ki nikoli ne mine.
Vsem župljanom moje nekdanje župnije želim, da bi bili vedno in povsod glasniki tega veselega oznanila.
Tomaž Prelovšek