»Mir vam bodi!«
Tako lepo zveni Jezusov pozdrav po vstajenju, da sem ga moral uporabiti, da vas pozdravim. Današnji evangelij o Jezusovem prikazanju učencem za zaprtimi vrati na veliko noč in čez osem dni nas postavlja pred zanimivo situacijo. Učenci zaprti v »gornjo izbo«, Jezusov grob pa odprt in prazen. Strah in zapahnjena vrata. (kliknite na rdeče besedilo) Učence je strah pred tem, kar je zunaj: bojijo se smrti, bojijo se poraza, nerazumevanja; bojijo se odkriti, da so njihovi projekti in pričakovanja propadla. Najdemo kaj podobnosti z nami? Smo se zamajali v svoji veri v velike sposobnosti človeštva, v malikovanje vsemogočne znanosti; se je omajalo predrzno zaupanje v vsemogočnost človeka in njegovo nepremagljivost? Ali ni vse samo prevara in polomija, če je mali virus uspel ves svet tako zaustaviti in nas zapreti za domača »vrata«?
Strah je pogosto kamen, ki zapira grob našega življenja: z njim se zapremo, ko ni tako, kot bi radi, ko smo razočarani, ko se bojimo resničnosti … Tudi trenutne razmere so nas zaprle v ozke prostore bivanja, normalnost se kar noče in noče vrniti … In če izgubimo še upanje, se bodo naša stanovanja in hiše res spremenile v zaprte grobove. Praznik velike noči je bil in tudi letos je oznanil, da je bil kamen res odvaljen od groba, a naše »hiše« ostajajo še kar zaprte; karantene, izolacije in omejitev dela ter gibanja še kar ostajajo.
Morda se še najbolj skrivamo pred dejstvom, da ni šlo vse dobro – ne doma, ne v gospodarstvu, ne v politiki, niti v Cerkvi – in da bo treba urediti mali in veliki svet na novo.
Kristjani spet živimo neke vrste paradoks kot prva skupnost učencev, ki ga je mogoče premagati le tako, da odpremo vrata srca upanju. Med našim sedanjim občutjem in doživljanjem učencev takrat je kar nekaj podobnosti. Največja je v tem, da nas Jezus ni in nas ne bo pustil same, ampak vstopa v prostorja naših strahov, da bi osvobodil naša življenja težkih kamnov. Kljub zaklenjenim vratom Jezus ne odneha, razočaranje učencev ga ne zadrži: vstopa kar skozi zaprta vrata, ki so podobna vratom našega srca, kadar so zaprta za upanje.
Prvi Jezusov dar skupnosti je mir. Tudi mi v sedanjih situacijah še kako potrebujemo mir, da bi bili sposobni prinašati odpuščanje v ranjene odnose, ki so se v teh dneh morda še bolj ranili, v družinske in družbene konflikte, ki so nastali. Koliko nemira je po medijih, forumih, socialnih omrežjih … še posebej potrebujemo dar miru tam, kjer ne vidimo več upanja za prihodnost. Svoj jutri bomo sposobni prav organizirati šele, ko bomo prejeli mir Vstalega. Lahko ga prejmemo tudi zdajle: le povabimo Vstalega, četudi še ne moremo odpreti vrat, saj vstopa tudi skozi zaprta.
Ujetim v strahove je težko verjeti, da Kristus lahko spremeni dogajanje. Težka doživljanja preženejo tolažbo in odprejo prostor razočaranju, celo brezupu. Ko je na preizkušnji zaupanje, ko nas stvarnost razočara, ko se počutimo prevarane, je zelo težko upati. Ne zgodi se takoj. Zato Kristus nadaljuje svoje obiske na najrazličnejše načine.
Škof dr. Marjan Turnšek
