POBOŽIČNI ODMEV, Saša Schwarz
Skozi sveta vrata usmiljenja
se vzpenjam na goro k svetosti,
duša je lažja, srce znova bije,
On mi je ponudil svojo roko.
Čutim svežino in čistost,
odprtost, toplino, pomoč,
napolnil me je s Svetlobo,
tema je izginila v nič.
Mladost se je znova naselila vame,
navdušenje, veselje, zaupanje;
zaupam Tebi, moj Bog in moj Gospod,
Ti svojih svetih vrat nikoli ne zapreš.
Zahvaljujem se Ti za odpuščanje,
blagoslovil si tudi mojo šibkost,
napolnil si me s svojo milostjo in močjo,
da se lahko znova odzovem Tvojemu povabilu.
Gospod, naj Ti prosim sledim do večnosti,
svojo roko ponujaš vsem,
ki so šibki kot jaz, kajti le s Teboj
tudi mi znova postajamo močnejši.
[read more=”Preberi več…” less=”Zapri.”]
V teh znova prečudovitih božičnih dneh se je moje praznično veselje dvignilo visoko nad vsakdanjost in naveličanost, pozabljeno je bilo malodušje in bila sem daleč od tega, da bi mi bilo vseeno za to, kar se dogaja okoli mene. Veselje bogatega bogoslužja, popestrenega z lepim petjem, toplina, ki se med nas širi od oltarja vse do cerkvenih vrat in z nami odide tudi ven, v svet, v naše domove, zbudi že malce oddaljene spomine, ko smo se na božični večer v krogu družine v naši dnevni sobi zbrali ob jaslicah in smrečici in je tudi oče, ki je bil sicer evangeličan in ni hodil v cerkev, pomagal pričarati posebno vzdušje tega čudovitega praznika.
Življenje postane tako spet lepo, prijazno, bogato… Potem pa me presenetita župnik Alek in kaplan Peter, ki se zahvaljujeta vsem, ne le pevcem, jasličarjem, ministrantom in drugim pomočnikom, zaradi katerih je bilo praznovanje zagotovo tako lepo, kot je le lahko bilo, ampak tudi nam, ki smo v cerkev stopili morda v zadnjem trenutku ali pa celo zamudili prve minute, sedli v klopi, poslušali, molili in včasih celo zapeli z drugimi. Nisem pa slišala (tudi sama sem bila kar tiho) nobene javne in iskrene zahvale našim trem duhovnikom, ki so s svojimi odprtimi srci, s svojim veseljem, ki ga širijo med nas, z vso organizacijo in s pripravljenostjo, da sprejemajo pomoč vseh tistih, ki jo morda znajo celo ponuditi, omogočili, da je bilo naše praznovanje božiča resnično najlepše doživetje, najlepše darilo, ki smo ga lahko prejeli v času, ko naš notranji mir tako pogosto zmotijo številni zunanji vplivi.
Mislim, gospod Alek, gospod Peter in gospod Rafko, da se vam lahko, najprej v svojem imenu pa tudi v imenu množice, ki se je zbrala pri vsakem slovesnem srečanju z Bogom, zahvalim za vaš trud in veselje, ki ga širite med nas. Bog je Ljubezen, Bog je Usmiljenje in Bog je Ljubezen, ja vse to in še več, a z vašo pomočjo sem začutila, da vse to velja tudi zame.
Hvala vam in naj vas Bog blagoslovi in vaše korake vodi še naprej.
[/read]
ODMEV Z MISIJONA, Branko Gumilar
Sveta vrata, misijon, Božje usmiljenje … To so bile zame kar nove, še precej ¨nerabljene¨ besede, zato sem jih kot običajni župljan od prvih dni oktobra naprej pričakoval z veliko mero zanimanja. Malo tudi v strahu, kaj vse bo to potegnilo za sabo, po drugi strani pa v veselju in upanju, saj je bila vez vsega Božje usmiljenje. Sodelovati in biti deležen milosti, ki so se v teh dneh obilno delile v okviru našega, žalskega misijona, verjetno ne more biti slabo. Ampak … ali je to zame, bom tudi sam kaj odnesel, bom tudi sam deležen usmiljenja? Tako nekako sem razmišljal na začetku, potem pa sem se odločil, sodeloval in ni mi bilo žal.
[read more=”Preberi več…” less=”Zapri.”]
Začelo se je. Priprave, navodila bolj izkušenih, slovesno odprtje svetih vrat in – akcija. Prvo misijonarjenje pred svetimi vrati. Težki in negotovi začetki. Toda s prošnjo za pomoč Sv. Duhu gre lažje. Sledili so prvi pogovori, prijazen nasmeh mimoidočim, nekaj razdeljenih svečk, zvitkov z Božjo besedo. Vabil sem ljudi, naj stopijo skozi sveta vrata. Še prej pa molitev in predvsem upanje. Upanje, da bo Bog po meni deloval, kajti zavedam se, da jaz nikogar ne morem prepričati, da bi veroval Vanj, lahko pa sem orodje v Njegovih rokah, da po meni z malimi koraki doseže tudi tiste z zaprtim srcem. Tako sem razmišljal in mislim, da je delovalo.
Nadaljevalo se je s prvim večerom, ko smo poslušali zanimiva pričevanja zelo različnih osebnosti … Govorili so o ljubezni, vsak iz svoje izkušnje, svojega zornega kota, toda večer je bil prekratek, da bi prišli temi do dna.
Vrhunec misijona pa se je zgodil na »Duhovnem večeru za vsakogar«. Poslušali smo pretresljivo izpoved Mete Tavčar ter tako spodbujeni imeli izredno priložnost, da odpremo svoja srca, pogledamo v najbolj prašen kotiček in izročimo Jezusu vsak svojo najbolj skrito bolečino, težavo. Sprva so bili bolj redki, ki so na listek kaj napisali, pokleknili in ga vrgli v košaro, ki je stala pred oltarjem, potem pa nas je bilo vedno več. To dejanje je bilo zame srce misijona in pravi, neposreden dotik Božjega usmiljenja. Hvala ti, Jezus, da nas sprejemaš takšne, kot smo, nepopolne, ranjene, nesprejete.
Dogajanje je dopolnil program za mlade »Narejeni za svetost« s čudovitim slavljenjem in polno cerkvijo, s spodbudnimi duhovnimi nagovori, predvsem pa z neskončnim sprevodom mladih skozi sveta vrata.
Po zadnjem večeru s patrom Tomažem Podobnikom, ki nam je približal življenje in lik sv. Favstine Kowalske se je misijon zaključil s slovesnim zaprtjem svetih vrat. Kar pa ne pomeni konca Božjega usmiljenja! Hvala Bogu, da je tako, ker prevečkrat pozabljamo, da nas Bog ljubi zmeraj in povsod in da njegova ljubezen nikoli ne preneha. Božje usmiljenje potrebujemo vsak dan, vse življenje, če si to priznamo ali ne. Zato upam, da se je vsaj del tega duhovno bogatega dogajanja dotaknil vsakega župljana in vseh mimoidočih in da bomo znali te dotike Božjega usmiljenja prenesti v svoje vsakdanje življenje. Ne zamudimo ponujenih priložnosti!
[/read]
IZKUŠNJA OZNANJEVANJA, Katarina Lajevec
Vsi sveti. Rože, sveče, trume ljudi na pokopališču in pečen kostanj. In letos tudi priložnost srečati ljudi in jih povabiti k Bogu, ki jih čaka in ljubi. Malo strahu na začetku. Precej nelagodnosti in tudi kakšna zavrnitev, ko ljudem ponudiš, naj vstopijo skozi sveta vrata in prižgejo svečko. Brezplačno seveda. Vendar je vse poplačano, ko ti mimoidoča razkrije življenjsko zgodbo in razlog njenega odpora do Cerkve, samo zaradi prijaznega povabila. Ali pa, ko gre človek po tridesetih letih ponovno k sveti spovedi, samo zato, ker je prebral listek z Božjo besedo, ki si mu ga ponudil. Pa najstnik, ki ti pove, kako močno mu je razbijalo srce, ko je stopil skozi sveta vrata. In pa z Božjo milostjo napolnjeno ozračje v cerkvici, kjer nekdo ves čas moli zate in za ljudi, s katerimi prihajaš v stik. Lepo. Milostno. Hvala ti, Gospod, da smo ti smeli posoditi svoje roke in noge.