Izguba bližnjega je boleča in zelo težka življenjska preizkušnja. Ljudje se nanjo odzovemo različno, morda tudi ne takoj, ko se z izgubo soočimo.
V žalovanju, ki preizkušnji sledi, se lahko počutimo nerazumljene, nesprejete, v breme okolici, osamljene.
Skupina za žalujoče v naši župniji trenutno ne deluje.
POGOVORNA SKUPINA ZA ŽALUJOČE
V začetku leta sem se kot prostovoljka priključila župnijski Karitas in pogovorni skupini za žalujoče, ki se srečuje vsako drugo sredo v mesecu. K temu me je napeljala tako moja življenjska izkušnja, ko sem zaradi dolgoletne bolezni pred šestimi leti izgubila očeta, kot tudi moj sedanji poklic psihoterapevtke, ki mi je proces žalovanja predstavil v novi luči.
Ob izgubi bližnjih, pa naj bo ta izguba nenadna ali pričakovana, se vsak posameznik sreča z žalostjo in bolečino. Spoznanje, da v tem nismo sami, da je vse, kar čutimo in o čemer razmišljamo, del procesa žalovanja, da se podobno dogaja tudi drugim žalujočim in da zaradi tega nismo izključeni iz družbe, je lahko zelo osvobajajoče in nam poda roko v trenutkih, ko sami ne znamo ali ne zmoremo narediti koraka naprej. Žal mnogi ljudje žalujejo sami, ker jim je morda pretežko deliti zgodbo in občutke z drugimi ali pa ne želijo biti drugim v breme. Mnogi se zatečejo k branju knjig na temo žalovanja, nekateri k pretirani aktivnosti, da ne bi občutili vsega, kar se dogaja znotraj njih, nekateri se umaknejo iz družbe in se zavijejo v samoto. Vendar žalovanje ne izgine samo po sebi, žalovanje potrebuje svoj prostor in predvsem potrebuje svoj čas. Kako dolgo bo trajalo žalovanje, ne moremo predvideti, saj vsak od nas hodi po nekoliko drugačni življenjski poti. Vendar pa je za vse nas pomembno, da si na varen način dovolimo soočanje z vsemi čustvi, ki se porajajo v nas, z vsemi mislimi, ki preplavljajo našo zavest in z vsemi telesnimi občutki, ki jih zaznamo. In ravno pogovorne skupine za žalujoče nam lahko nudijo varen prostor in dovolj časa, da v svojem tempu doživljamo in sprejemamo izgubo. Znotraj skupine je prostor, kjer je vsaka zgodba slišana in kjer so čustva in doživljanje vsakega izmed nas sprejeta brez obsojanja. S pogovorom ali pa samo s poslušanjem drugih spoznamo, da na tej poti nismo sami. V skupini stopimo v kontakt z ljudmi, ki se podobno kot mi srečujejo z občutki tesnobe, žalosti, jeze, strahu, osamljenosti, zapuščenosti, pa tudi olajšanja, ljubezni, zmedenosti, z različnimi mislimi, ki so enkrat negativne in strašljive, spet drugič pozitivne in vesele, z različnimi telesnimi odzivi vse od bolečine pa do raznih drugih zdravstvenih težav, ki se pojavijo ob žalovanju.
Pomembno je, da je naša bolečina človeško slišana in sprejeta, da ji damo čas in prostor, da se lahko izrazi. A enako pomembna in morda še bolj tolažeča je moč, ki nam jo daje Jezus. Ob smrti se res konča zemeljsko, fizično življenje nekoga, a s tem ne umre njegova duša. Vsak od nas je ustvarjen za večnost, za trajno bližino z Bogom. Ne zato, ker bi bili v svojem življenju brez napak, temveč zato ker nas medsebojna ljubezen, ki se jo trudimo živeti že sedaj, vodi v navzočnost Boga.
Žalost zaradi ločitve oziroma izgube je naravna, a to ni brezup. Sredi nje so že sledi našega pričakovanja in hrepenenja, da bomo nekega dne ponovno skupaj zaživeli v nebeški družini, ki je edino popolno občestvo. Ko kristjani govorimo o nebesih, mislimo tudi na uresničitev tega hrepenenja. Zato sta ta dva praznika, 1. november – Vsi sveti in 2. november – Spomin vseh vernih rajnih v osnovi praznika, polna upanja, in upam si reči, veselja, da gremo naproti nečemu še lepšemu …
Mateja Švetak