Prejšnjo nedeljo smo bili v evangeliju priča sleporojenemu, ki mu je Jezus podaril vid. Takega ozdravljenja človeštvo še ni videlo. Danes pa se zgodi še večje čudo: Jezus pokliče umrlega Lazarja iz groba – ga oživi. To pa je nekaj, kar v običajnem človeškem dojemanju ni mogoče.
Samo Bog, ki je vir in gospodar življenja, lahko povrne življenje. Jezus, njegov Sin, se Očetu zahvaljuje že vnaprej, da bo Lazar obujen iz groba. Smrt klecne pred Božjim posegom, ki vdihuje življenje. To znamenje je Jezusovo zadnje znamenje (s katerim razodeva svojo božanskost). Zatem sledi njegov pasijon in smrt.
A ravno Lazarjeva obuditev namiguje že na Jezusovo veličastno vstajenje od mrtvih, ko so zakoni tega ranjenega sveta premagani in je smrt skupaj z zlom utrpela popolno kapitulacijo. V Jezusu je že premagano zlo; mi pa smo še na bojišču. V kolikor sledimo Kristusu, se v nas premaguje žalost, pesimizem, krivica, zlo. In v kolikor se odmikamo od Kristusa, se v nas ponovno vrača tema smrti in greha.
Obujeni Lazar pride iz hladu in temine groba nazaj v življenje. Kje je v nas še temina groba? Kje nas še stiska zlo?
Jezus te danes obišče kakor Lazarja in te pokliče tam, kjer še tičiš v temi. Prihaja pred tvoj grob in ti pravi: »Pridi ven! Vračam te v življenje. In vse v tebi naj postane luč.«
Peter Možina
