Ni res, da smo nemočni v tem času.
Lahko se izoliramo. Lahko štejemo, koliko dni se že nismo nikomur približali na manj kot tri metre, lahko štejemo, kolikokrat smo se z roko dotaknili obraza …
Lahko pa naredimo še nekaj čisto drugačnega. Lahko smo prijaznejši do drugih.
Posebej prijazno pozdravimo ali se nasmehnemo osebi, ki smo se ji na cesti sicer ognili v velikem loku.
Ustavimo osebi, ki čaka na prehodu za pešce, samo zato, da ji prijazno pomahamo, da gre lahko čez.
Gremo starejšemu sosedu ali sosedi v trgovino ali v lekarno.
Gremo peš po stopnicah v bloku, da bi bili v dvigalu lahko starejši sami.
Ne iščemo prepira na družabnih omrežjih, morda pa ima sogovornik kaj pametnega povedati.
Ne izrazimo čisto vsega, kar je morda res, pa nič ne prispeva ne k samoizolaciji, ne k sožitju med ljudmi.
Za vsako prijaznost, ki jo doživimo od drugih, odgovorimo tako, da smo prijazni do dveh drugih ljudi. Ta dva bosta prijazna do štirih. Ti štirje do osmih …
Naj se prijaznost, sočutje, skrb za bližnjega širijo hitreje kot virus. Naj se med nami namesto virusa eksponentno širi človeškost!
Poseben čas je. Za tak čas so napisane Knjige. Ki tako učijo (klikni).
Prispevek avtorja Žige Turka je v celoti objavljen na strani portalu casnik.si
