Župnija, kraj sprejetosti za vsakega

Prinašalka Kristusa

Kristus nam kaže, da nas Bog ljubi, nam odpušča naše slabosti in nam vedno znova ponuja možnost novega začetka.

Sveto pismo, evangeliji ne govorijo samo o tem, da Bog obstaja, temveč da je Bog Ljubezen. Evangelij po grško pomeni »dobra novica«. Dobra novica pa je predvsem v tem, da nas Bog ljubi, da nam odpušča naše slabosti in nam vedno znova ponuja možnost novega začetka. Kdo izmed nas lahko zatrdi, da je brez napak? Jezus Kristus sam jasno pove: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni … Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,12-13) Končni dokaz Božje ljubezni do nas je Kristusov križ: zaradi Njegove daritve na križu nam je odpuščeno. Kristus nas torej ozdravlja, nas osvobaja grehov in nam daje življenje. V njem smo notranje osvobojeni, v Jezusu prejemamo gotovost, da smo od Boga ljubljeni. Zato je temeljno poslanstvo župnije prav v tem, da je preko vseh svojih raznolikih dejavnosti prinašalka Kristusa.

Občestvo

Vendar nas Bog ne želi reševati na samoten način. Iz nas ustvarja občestvo. Proti nebesom potujemo skupaj.

Božja ljubezen nas torej osvobaja in rešuje. Vendar nas Bog ne želi reševati na samoten način. Iz nas ustvarja občestvo. Proti nebesom potujemo skupaj. Vsak izmed nas potrebuje pomoč drugih na svoji poti in tudi drugi potrebujejo našo pomoč. Kristjan se ne more odrešiti sam, ampak samo skupaj z drugimi. Župnija je zato predvsem in najprej občestvo. Je kot ena velika Božja družina. Duhovniki imajo kot pastirji sicer zelo pomembno vlogo, vendar sami ne morejo prekvasiti župnije, ampak samo skupaj, v tesni povezanosti z župljani. Vsak je povabljen, da svoje darove ponudi Bogu na razpolago. Vsi talenti so dobrodošli. In tudi najbolj skrita duša v župniji, ki tiho moli, je za občestvo velik zaklad.

Upanje

Zavest, da nas Kristus ljubi, ter dejstvo, da na tej poti nismo sami, v nas porajata upanje. To je globlje upanje, ki ostane, tudi ko so človeški upi podrti.

 Kristjan je človek upanja. Nekoč je nekdo zatrdil: »Vedrina je normalno stanje pravega kristjana.« Seveda to ne pomeni, da ne trpimo ali prenašamo neštetih težav. Toda zavest o ljubljenosti v Kristusu ter dejstvo, da na tej poti nismo sami, v nas poraja upanje. Upanje je treba razlikovati od raznih človeških upov. Nekateri jeziki jasno razlikujejo med besedama »up« in »upanje«; prva označuje različne človeške upe, druga, upanje, pa je globlje narave. Upamo, da bo vreme lepo, da bomo zdravi, da bo zmagala naša nogometna reprezentanca, da bodo naši vnuki v šoli uspešni … Upanje pa je nadnaravnega izvora, je Božji dar oziroma dar Svetega Duha. Zato lahko obstane tudi, kadar so vsi človeški upi podrti. Kristjani smo pričevalci upanja, smo kot svetilke sredi pogosto temačnega sveta. Naloga župnije je, da je nosilka upanja in da je zato privlačna za sodobnega človeka.

 

Oznanjevanje

V srcu vsakega pristnega kristjana je želja, da bi vsi ljudje odkrili zaklad, ki ga pozna, Božjo ljubezen.

Zadnje Jezusovo naročilo učencem je: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.« (Mt 28,19 in Mr 16,15) Oznanjevanje torej ni nekaj postranskega, nekaj, kar bi bilo pridržano le strokovnjakom; je nujni sestavni del krščanskega življenja. V srcu vsakega pristnega kristjana je želja, da bi vsi ljudje odkrili zaklad, Božjo ljubezen, in tako našli mir svoji duši. Vprašanje Boga se dotika prav vsakega človeka, pa čeprav se mu ta še tako izmika. Ne da bi se tega vedno zavedali, vsi ljudje hrepenijo po Bogu, po Bogu, ki je sprejemajoča ljubezen. Kristjani moramo odgovoriti na to iskanje, ki je v vsakem človeku. Še zlasti danes, ko toliko ljudi okrog nas nima nikakršnega poznavanja vere. Poklicani smo, da pričujemo o veri, upanju in ljubezni, ki so v nas. Strah je slab svetovalec. Če se bomo zapirali vase, če se bomo predajali strahu, potem se bo naše občestvo krčilo. Če pa bo naša župnija oznanjevalna, potem bo ta rasla, potem bo to živa, vesela in privlačna župnija.

Želimo si, da bi bila naša župnija kraj sprejetosti za vsakega.

dr. Alek Zwitter