Oltarni mozaik patra Marka Ivana Rupnika
V središču prezbiterija je zarisano omizje, za njim pa je Kristus v slavi. Ob njem sta Božja Mati Devica Marija in Janez Krstnik kot tista dva, ki sta zanesljivo v Božjem kraljestvu in zato teološko-ikonografsko pričujeta za kraljestvo luči, svetosti in pravičnosti. Ob njima najdemo na eni strani prezbiterija človeka iz Matejevega evangelija, ki udejanja ljubezen, na drugi strani pa prešuštnico iz Janezovega evangelija, ki ji je bilo odpuščeno. Za njima se zvrsti množica svetniških sijev. S tem je ikonografsko ponavzočena teološka resnica o ljubezni kot temelju naše podobnosti Bogu. Na omizju Božjega kraljestva je kelih Božje ljubezni do človeka, število hlebcev in rib pa nas spominja na čudež pomnožitve, s tem pa nam razodeva obilje vsega v nebeški sreči, kjer vse stvari razodevajo Boga, Njegovo ljubezen in v njej tudi našo. Ljubezen in Božje odpuščanje: dve jasni in gotovi poti, po katerih se vračamo Očetu.
Pogled na celoto, foto: Klemen Lajevec
Krst iz človeka izmije lažno podobo Boga in ga po Svetem Duhu vcepi v Kristusa. V Kristusu tako umre stari človek, ki je bil zastrupljen z grehom in usojen smrti, vstane pa novo življenje, ki ni več vezano na meso in kri naših staršev, ampak na Kristusovo telo. S krstom dejansko postanemo Kristusovo telo in se kot sinovi v Sinu usmerimo k Očetu, ga kličemo v Svetem Duhu in tako poglabljamo našo istovetnost in zavest, da smo sinovi in hčere.
Življenje, ki smo ga prejeli pri krstu, je torej življenje, v katerem se potapljamo v globino ljubezni Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Dar vcepljenosti v Kristusovo telo doživimo kot povezanost z brati in sestrami; novo življenje je namreč življenje cerkvenega občestva. Obenem pa se nam to življenje razodeva kot ljubezen, s katero na nov način dojemamo in prejemamo vse stvari iz stvarstva. Snov tega sveta hrepeni po tem, da bi po naših rokah postala ljubeči dar, ki ga darujemo drug drugemu.
Osrednji del, www.centroaletti.com
Novo življenje se torej uresničuje v ljubezni, ljubezen pa se udejanja z odpovedjo sebi, s smrtjo in vstajenjem. Bolj ko darujemo, bolj ko so naša dejanja narejena iz ljubezni, bolj ko so prežeta z žrtvijo, tem bolj ta dejanja vso našo stvarnost, tudi tisto, kar smo podedovali od staršev, presajajo v območje Jezusa Kristusa. Vse, kar darujemo, posodimo Bogu. Ali kot pravi sv. Janez Zlatousti: človek zares premore samo tisto, kar je z ljubeznijo daroval. Samo to, kar je darovano, se bo izognilo črvu trohnenja. In bolj ko so naša dejanja prežeta z ljubeznijo, bolj je v njih zajet cel človek. Zato se preko naših dejanj presaja v Gospodovo vstajenje vsa naša osebna stvarnost. Gre za udejanjeno ljubezen do bratov in sester, ki jo Kristus prepozna kot ljubezen do Njega samega, tako da je tisto dejanje za večno shranjeno za vstajenje. Gospod sam pravi, da smo dobro, ki smo ga storili bližnjemu, dejansko naredili njemu samemu. “Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti /…/ žejen sem bil in ste mi dali piti, /…/ bolan sem bil in ste me obiskali /…/. Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.” (Mt 25,35-40).
Kristus v slavi, foto: Klemen Lajevec
Če novi človek, rojen pri krstu, daje prednost temu novemu življenju in posveča svojo pozornost delovanju Svetega Duha, ki to življenje zaliva z ljubeznijo (prim. Rim 5,5), potem se njegova poklicanost in poslanstvo uresničujeta kot pot vstajenja. Življenje, ki smo ga prejeli od Gospoda in ga uresničujemo v njegovi ljubezni, nas pripelje do večne slave v Kristusu. Ljubezen ne pozna konca. “Ljubezen nikoli ne mine.” (1 Kor 13,8) Vse, kar živimo v sprejetju Gospodove ljubezni in v odgovoru nanjo, nas iztrga smrti in shrani v Kristusu za vstajenje. Istega moža, ki na levi strani obišče bolnega in mu daje piti, vidimo v apsidi v slavi vseh svetih s Kristusom. Tu pije Gospodovo ljubezen, ki ne mine, in to iz iste čaše, s katero je prej stregel bližnjemu.
Če pa človek ne živi v skladu z novostjo Božjega življenja, ki ga prejel pri krstu, če nanj pozabi in se spet osredotoči na tisto življenje, ki je vezano na naše meso, zapade samovolji in samouveljavitvi, postane suženj egoizma, greha in smrti. Vendar njegova usoda ni zapečatena. Še vedno se nad njim razpira nebo Božjega usmiljenja, ki čaka, da ga ta človek pokliče. Bog je ljubezen, ljubezen pa ni diktatura dobrega. Bog ne sili, ampak v neizmerni ponižnosti čaka, da bi objel človeka z očetovsko ljubeznijo.
Skesanost, solze skrušenega srca odprejo vrata nebes. Iz njih se po Svetem Duhu razlije vsa ljubezen odrešenja, ki ga je za vsakega človeka uresničil Jezus Kristus. Tudi ko te vsi obsodijo, tudi ko so te človeške sodbe dokončno zapečatile in zapisale zlu, izločitvi in propadu, vedi, človek, kdor koli si, da te z nebeško dobrohotnostjo gleda obličje usmiljenega Gospoda Jezusa Kristusa.
“… žejen sem bil in ste mi dali piti …”, foto: Klemen Lajevec
Zato desna stran prikazuje srečanje med prešuštnico in Kristusom. Jezus položi roko na kamenje, ki so ga človeške sodbe in obsodbe pripravile za smrt grešnice. Z drugo roko pa piše po tleh. Že dolgo pred moderno biblično eksegezo so se cerkveni očetje spraševali, kaj neki je Jezus pisal po tleh. Sodobni strokovnjaki nam pomagajo s podatkom, da se je srečanje med Jezusom in to ženo odvijalo na mestu, kjer so bila tla tlakovana s kamnom. To bi pomenilo, da je Jezus pisal po kamnu. Nekateri razlagalci zato pisanje po kamnitih tleh navezujejo na Mojzesovo postavo, ki je bila zapisana na kamnitih ploščah. Jezus naj bi torej zapisoval katero od zapovedi in s tem trdosrčnežem, ki so predenj privedli ženo, zasačeno v prešuštvovanju, pokazal, da tudi sami ne izpolnjujejo postave. Zato jim reče: “Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.” (Jn 8,7)
Drugi pa Jezusovo pisanje s prstom po kamnu, po katerem se ne da pisati, povezujejo z Ezekijelovo prerokbo: “Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.” (Ezk 36,26) V kamnito srce se ne da zapisati nobene Božje zapovedi, kaj šele največjo zapoved, da je treba ljubiti Boga z vsem srcem in bližnjega kot samega sebe (prim. Mr 12,29-33).
Jezus in prešuštnica, foto: Klemen Lajevec
Obličje grešnice je skrajno proseče in otroško predano, ker resnično ve, da jo samo Jezus lahko reši in naredi za novo ženo, tako novo, da jo vidimo v slavi Božjega kraljestva ob vstalem Kristusu. Nobene samoodrešitvene poti ni, nobene tehnike in metodologije samoodrešenja, kajti samo Bog odpušča greh. Samo Bog lahko iz zla naredi dobro, iz grešnega življenja svetlo življenje, kot zasneženo goro v soncu, čisto. Samo Bog lahko naredi iz človeka, ki se ne meni za Boga, človeka, ki ljubi Boga.
Mozaik s Sveto Trojico nad krstnim kamnom, foto: Klemen Lajevec
Nad krstnim kamnom je upodobljena Sveta Trojica. Zgoraj je Očetova roka, ki je popolnoma odprta. Očeta ni nihče nikoli videl , poznamo le njegova dela: stvarjenje in odrešenje. Bog Oče ničesar ne zadrži zase, ampak pusti, da vse zdrsi iz Njegovih rok kot dar. Ne le da nam je izročil celotno stvarstvo, v roke nam je dal tudi svojega edinorojenega Sina. Dal nam je tudi Svetega Duha, ki je upodobljen kot belo-rdeče-zlati plamen. Ta hkrati spominja na spuščanje goloba. Delovanje Svetega Duha v nas je izlivanje Očetove ljubezni v naša srca (prim. Rim 5,5). Mozaik vključuje tudi restavriran križ. Križani – Bog, ki se je dal v naše roke in smo ga pribili na križ – nam razodeva resnično podobo Boga, ki je Darovalec. In ta podoba v nas izmiva lažno podobo Boga ter nas združuje z Očetom kot sinove v Sinu po Svetem Duhu. Tako v Kristusu umre stari človek, ki je zastrupljen od greha in mu je usojena smrt, rodi pa se novo življenje, ki ni več vezano na meso in kri naših staršev, ampak na Kristusovo telo.
Očetova roka, www.centroaletti.com
Tabernakelj, detajl, foto: Klemen Lajevec
Povzeto po http://www.centroaletti.com/