Pozdravljeni, drage župljanke in župljani!
Dobrih 14 dni je že, odkar smo bolj ali manj v izolaciji vsak na svojem domu. Koronavirus je spravil ves svet v izredno situacijo. Opazujemo lahko, kako se po nekaterih državah bliskovito širi.
Poleg same grožnje virusa občutimo morda tudi nekatere negativne strani ukrepov za zaščito pred virusom.
Da, imamo razloge, da se jezimo nad tem ali onim ukrepom države, šole, podjetja, pa tudi Cerkve. V glavnem pa je namen vseh teh ukrepov zaščititi življenja šibkih, življenja najšibkejših v družbi. In to je nekaj zelo plemenitega.
Družba, ki ne poskrbi za najšibkejše, postane kruta: šibke pusti propasti, preživijo pa le najmočnejši. Vendar to ni Jezusova pot. On je prišel za vsakega, tudi za najšibkejšega, da ga reši. Vsako življenje je dragoceno: življenje tistega, ki je mlad, lep in zdrav, kakor tistega, ki je ostarel in bolan.
V teh dneh lahko zelo začutimo, da smo vsi na svetu eno telo, ena sama skupnost. Med nami je solidarnost v dobrem in v slabem. Zelo konkretno: če nismo pazljivi, lahko virus prejmemo in ga prenesemo nekomu, ki bo to morda plačal z življenjem. In obratno: če smo pazljivi na ukrepe, s tem izražamo ljubezen do bližnjega in tako lahko rešimo marsikatero življenje.
Danes je tudi že tretja nedelja, ko se ne srečujemo več v cerkvi pri sveti maši.
Res je tiha nedelja … Prikrajšani za zakramente svetega obhajila in svete spovedi. Glede tega sočustvujem z vami. Nekatere od vas je to res precej prizadelo. Verjetno imate občutek, da ste pristali v nekakšni duhovni praznini.
Bog je očitno dopustil, da nam je situacija podrla vse naše ustaljene navade v življenju, vse rituale in tudi obisk svete maše. Nekateri ste se – hvala Bogu – dobro znašli v novih okoliščinah in doma veliko in na raznolike načine molite. Kot verjetno veste, smo v župniji molitveno povezani vsak dan ob 20.00!
Te dni sem prebral besede nekega duhovnika: »Ob vsem pustim, da v meni odmeva: ‘Čez Golgoto gre pot v nebo!‘«
Očitno je ta Golgota za nas prav ta preizkušnja s koronovirusom in z vsemi možnimi posledicami. Prosimo Boga, da bi vsi zmogli iti skozi obdobje te nadloge – ki jo lahko razumemo tudi kot duhovne vaje – in da bi iz nje izšli bolj pristni, bolj človeški in z jasnejšim uvidom, kaj je v življenju bistveno.
Mislim na vas in molim za vas.
Peter Možina
