Posvetitev cerkve Vseh svetih bi lahko primerjala z adventom in božičem – dolge priprave, ki jim sledi praznik; velika odrekanja, pričakovanja, nato slavje.
Tistega majskega dne se sicer spominjam, vendar ne tako natančno in ostro, kot bi si želela. Ko slaviš, si prepričan, da tega ne boš pozabil, a med pisanjem ugotavljam, da je kar precej spominskih drobcev zbledelo. V meni je zasidrano le globoko olajšanje, da nam je uspelo, da je bilo lepo, da je prišlo veliko ljudi od vsepovsod, da je donela pesem iz zborovskih in ljudskih grl ter da smo med obilno pogostitvijo prepevali pred cerkvijo in na dvorišču tudi narodne pesmi.
Spominjam se g. nadškofa Alojzija Šuštarja in njegovega maziljenja oltarja ter posameznih cerkvenih stebrov. Cerkev je bila nabito polna duhovnikov, redovnikov, redovnic, precej je bilo (takrat to ni bilo običajno) političnih veljakov, gradbenikov, predvsem pa ljudi – župljanov in Ljubljančanov, ki so gradnjo naše cerkve zaradi bližine pokopališča zvesto spremljali, pa tudi gostov iz Slovenije in tujine.
Moj spomin je povezan predvsem z glasbo. Več mesecev smo imeli dvakrat tedensko pevske vaje. Naš zbor je bil sprva mladinski (dijaki, študentje in nekaj ravnokar zaposlenih). Moč naših glasov je zadostovala za petje v stari cerkvici, kmalu pa nam je bilo jasno, da ne moremo napolniti tako velikega prostora, kakršen je nova cerkev. Takrat smo se odločili za potezo, ki se mi vse do današnjih dni zdi najboljša – najprej je vsak pevec povabil k zboru svoje starše, nato smo vabili bivše/preseljene župljane, ki so peli v prvem zboru po ustanovitvi župnije, zadnji mesec pa so se nam pridružili še moji sopevci iz Consortiuma musicuma, ki so zastopali pevce z ljubljanskih korov. Zanimivo je, da je zbor s starejšimi poleg polnega zvoka pridobil razigranost (!) in veselje – mnogo večje, kot smo ju imeli poprej. Na posvetitvi so zadoneli Sattner, Trošt, Beethoven, Händel in ljudske pesmi. Zborovsko in ljudsko petje je napolnilo prostor in naša srca, da smo bili čisto vzneseni. Igrala sem na elektronske orgle, ki so nudile zboru in ljudstvu ustrezno podporo, čeprav z njimi seveda nisem mogla pričarati vzdušja pravih cerkvenih orgel (pa sem si zelo želela!).
Za kor smo naredili vstopnice, ker smo se bali, da bo prepoln. Okrog in okrog ob ograji so bila namreč sedišča za narodne noše, ki so krasile cerkveni obod kot nekakšen gorenjski nagelj na okenski polici, pevcev pa je bilo okrog 70. Cerkev je bila okra- šena tudi z zelenimi bršljanovimi venci, ki so jih za nas spletli prijazni župljani iz Šentvida. Nekaj mladih nas je tedanji kaplan g. Perčič odpeljal k njim, da bi se naučili izdelovati to okrasje še za druge priložnosti, vendar je to kar precejšnja veščina, ki sem jo, žal, prehitro pozabila.
Na koncu smo bili utrujeni, vendar srečni, da nam je uspelo nekaj velikega. Spominjam se, da se nam ni zgodilo tako, kot se pogosto dogaja pri praznikih, ko po doseženem cilju nastane praznina. Nasprotno, navadili smo se na bližino drug drugega, vsako nedeljo znova smo bili hvaležni, da smo zgradili cerkev – z zidaki in z ljudmi. Veselili smo se krstov, obhajila, birm, porok (na katerih ni bilo treba stati in nič več trepetati za lepo vreme) … kot da bi na novo zgradili tudi župnijo.
Oktobra 1987 nas je župnik g. Rojc v zahvalo za ves trud povabil na nepozabno romanje v Rim, kjer nas je na Trgu sv. Petra pozdravil in blagoslovil papež Janez Pavel II. Mislim, da je bil tak zaključek celotnega projekta najlepši in ob spominu nanj mi je še vedno toplo pri duši.
Katarina (Černe) Nagode
