Berila, ki jih prebiramo ob koncu liturgičnega leta in ob začetku adventa, bi nas zaradi opisov stisk ob koncu sveta, v zvezi s Kristusovim drugim prihodom, lahko prestrašila. Toda dejansko je to čas, ki nas vabi , da bi se spet zbližali z Gospodom, da bi ponovno začutili njegovo dobroto in privlačnost.
[read more=”Preberi več…” less=”Zapri.”]
Aelred de Rievaulx, cistercijanski menih iz 12. stoletja, je zapisal: »Ta čas adventa je bil postavljen zato, da bi v nas obnovil hrepenenje, ki so ga imeli starozavezni Očetje po njegovem prvem prihodu; tako bi si po njihovem zgledu tudi mi želeli njegovega ponovnega prihoda. Mislimo na vse dobro, ki ga je storil Gospod ob svojem prvem prihodu: koliko več bo lahko storil, ko pride znova! Ta misel nam bo pomagala bolj ljubiti njegov pretekli prihod in si še bolj želeti njegovega povratka.«
Nič se nam torej ni treba bati srečanja z Gospodom, v njem vedno, včeraj in danes in jutri, utripa isto pastirsko ljubeče srce. Svetniki so to dobro razumeli. Sveta Favstina pravi: »Moje srce ne želi ničesar drugega kakor samo tebe, o zaklad mojega srca … Čeprav so nebesa velika, so zame brez tebe kakor nič; ti, Jezus, dobro veš, da neprestano omedlevam od hrepenenja po tebi.«
In kako se lahko pripravimo na to srečanje iz oči v oči? Kaj nas lahko utrdi v upanju na njegov prihod? Najbolj zanesljiva pot se nam ponuja z branjem in premišljevanjem Božje besede. Svetopisemska beseda nas ne bo nikdar razočarala. Preplavlja nas množica besed, toda vse nas ne usmerjajo k Bogu. Nasprotno, nekatere nas od njega celo oddaljujejo. Božja beseda nas z zanesljivostjo vodi k Bogu. Še več, »vsakemu posebej srce oblikuje« (Ps 32,15), vsakemu spregovori v njegovi konkretni situaciji, vsakemu pove prav tisto, kar v določenem trenutku potrebuje.
Pustimo se torej v ponižnosti poučiti Božji besedi med tem adventom. Bodimo pozorni, katera je tista beseda, ki nas bo nagovorila. Kaj mi želi Gospod povedati v tednih, ki so pred nami? S kakšno spodbudo bi rad utrdil moje srce?
Župnik Alek Zwitter
[/read]
