Stari Jeraj je še bolj začudeno gledal v panje, ko mu je njegov gospod razložil, da čaka iz panja, iz tistega, na katerega končnico je hudomušni podobar narisal hudiča, ki brusi ženski jezik na velikem mlinskem kamnu, prvi roj.
»Kako pa veste? Oprostite predrznosti, ampak saj ga niste mogli ves čas opazovati … Lahko je medtem kakšen roj že odletel …«
Glavarju se je razjasnil obraz in z velikim zadovoljstvom mu je razložil:
»Pritisnite uho k panju! No, kaj slišite Nič! Kajpada nič, ker bo z rojem verjetno še danes, tja do poldneva zagotovo, izletela stara matica … Veste, tisti znameniti pi-pi-pi, petje čebeljih matic, prihaja samo od mladih matic … To pomeni, da lahko slišite petje iz tistega panja, ki je enkrat že rojil ali pa nima več stare matice … V tem panju se kažejo vsi znaki rojenja, iz njega pa ne prijaha nobeno petje njihove matere … Iz tega panja bo prišel roj, imenovan prvec … Drugemu pravimo drujec, tretjemu pa tretjec … Če pa bi dobili iz stare čebelje družine nov roj z novo matico, pravimo roju kar pevec, zaradi petja matic … No, me zdaj razumete!«
Jeraj je le napol razumel, kar mu je pripovedoval razgreti komendski gospod. Tu, ob čebelah, je bil čisto drugačen kot pred oltarjem ali na prižnici. Z njegovega obraza sta veli posebna navdušenost in gorečnost. Kot bi bil sam mali kralj narave, ki jo zna lepo obračati v svoj prid.
»Ko je posijalo sonce na moj čebelnjak, sem takoj vedel, da bo tale moj jezičnik, kot ga imenujem zaradi podobe na njem, danes zagotovo rojil … Le poglejte, kako čebelice posedajo pred žrelom … Če bi bilo vse običajno, bi bile zdaj že na kriških in moščanskih poljih, v tunjiških in cerkljanskih gmajnah, na pšaških in suhadolskih dobravah … Eden od znakov za rojenje je tudi, da se nikogar ne bojijo … Tudi pikajo ne … Le poskusite se jih dotakniti s prsti, nič vam ne bodo naredile … In le poglejte jih, kako leno stegujejo pred panjem sprednje nožice in rožičke … Med pa nabirajo le malokatere od njih … Vse samo čaka na veliki dogodek …«
Kriški bajtar Jeraj je zamišljeno prikimal, češ gospod kaplan so to dobro preučili, res je tako.
»In še na nekaj bi moral pred rojenjem paziti vsak čebelar, ki naj priskoči na pomoč ob pravem trenutku …! Imeti bi moral pripravljene vse stvari za roj, od praznega panja do platnenih cunj za nakajanje čebel, od vžigalic do omelca za ometanje čebel, od nekaj medenih satičkov do nekaj matičnic za pripiranje tistih matic, ki so pri rojenju odveč, Tako, da ne boste mislili, da sem vas brez potrebe poklical v Komendo … Včasih mi je v pomoč kateri od hlapcev, ampak so vsi tako nerodni pri čebelah, da sem si prav zaželel imeti ob sebi mehko čebelarsko roko … Pa še koristilo vam bo …«
Nenadoma je Peter Pavel Glavar onemel. Časa za podrobnejšo razlago je v hipu zmanjkalo. Iz panja, po Glavarju imenovanega jezičnik, je prihitelo na ducate mladic, čebelic sive barve. Kar zavrele so iz panja, tako se jim je mudilo. Nekaj jih je letalo v krogu sem ter tja, nekaj jih je poplesavalo pred žrelom, vsem pa se je strašansko mudilo na prosto. Žrelo jezičnika je bilo v trenutku zamašeno s čebelami.
»Zdaj gre zares!« je poskočil Peter Pavel in oči so se mu zasvetile od veselja.
Iz panja je prihajalo vse močnejše šumenje in bučanje. Čebele so švigale sem ter tja, slišati je bilo praskanje in škrebljanje, kot bi hotele pregristi deske panja, nazadnje pa so puhnile na plano, kot bi jih nekdo z močno silo pognal ven. V hipu so se dvignile v zrak in se zapodile proti vejam jablane ob čebelnjaku. Peter Pavel je bil prepričan, da se bodo na prvi veji tudi ustavile, se združile v grozd okoli matice, skupaj z njo pa jih bo ogrebel v nastavljeni panj.
