Alessandro D’Avenia: Kar ni pekel
Če bi hotel samo za drobtino vedeti, kako bi bilo živeti v peklu, potem verjetno res ni boljšega kraja, kot je to četrt Brancaccio v Palermu, v kateri je bog mafija in upanje nekaj, ki kakor sonce izginja v morje – in se zjutraj spet pokaže.
To je zgodba neverjetnega človeka, ki je sejal ljubezen v beton – in verjel, da je Bog tudi tam, kjer ga ni. Ker je vsak človek sveta zgodba in ker je ljubezen edini razlog pomladi … Don Pino Puglisi je bil župnik med ljudmi, ustrahovanimi s strani mafije in je delal neverjetne stvari, samo zato, ker je verjel, da je v vsakem človeku nekaj dobrega in da je njegov edini nasprotnik zlo, ne pa človek.
To krasno zgodbo pisatelj podaja skozi oči enega od mladeničev, pesnika Federica, ki je imel srečo živeti s tem svetnikom in skupaj z njim rasti. Prav to mi je pri tej knjigi tako všeč. Ker je tako mladostna in hkrati tako težka. In ker prikazuje, kako se človek ob stiku z ljubeznijo dejansko spreminja. A ne kot v pravljici ali nizkocenovnem filmu, ampak zares po človeško, z vsem upiranjem in napakami, ki jih naredi ob tem. Najlepše pri vsem pa je, da je knjiga dovolj globoka, da se hočeš nočeš sprašuješ tudi sam – kje si v tej zgodbi ti?
Ena boljših knjig, kar sem jih prebral. Toplo priporočam.
Kaplan Marko
“Kaj je pekel?”
“Pekel je muka zavesti, da ne moreš več ljubiti.”
Knjigo je izdala založba Druzina.
Povabljeni k branju.
