Sveti krst je prvi zakrament (skrivnost), ko starši omogočite, da vaš otrok stopi na pot z Bogom. Zaupate ga v Božje varstvo in mu s krstom podarite največ, kar je mogoče – Božje življenje, ki nas pripravlja za večnost. Bog bo otrokova opora v vsakem trenutku njegovega življenja, tako za lepe kot zahtevne etape življenja.
Če želite krstiti otroka, se oglasite v župnijski pisarni kadar koli v času uradnih ur ali po dogovoru. Vpisali bomo njegove podatke in skupaj določili datum krsta. Po tem prvem srečanju se bomo dogovorili za pripravo na krst skupaj z botri. Na tem srečanju se bomo pogovorili o vsebini krsta in o konkretnem poteku obreda.
V naši župniji radi krščujemo otroke med dopoldansko nedeljsko mašo ob 10.00, saj na ta način pokažemo, da otrok postane del širšega občestva – Cerkve; hkrati pa se tudi vsa župnija lahko razveseli novega kristjana. Otroke prav tako lahko krstimo v nedeljo ob 11.30 (po nedeljski sv. maši) ali v soboto dopoldan.
Dobrodošli pri nas! Krst je temeljni dar Boga vašemu otroku.
Za krst (in birmo) odraslih je običajna pot preko vključitve v tečaj katehumenata, ki prav tako poteka pri nas. Srečanja se odvijajo od oktobra do junija ob četrtkih zvečer, trikrat na mesec. Odrasle kandidate za krst spodbujamo, da se opogumite in nas pokličete.
Za prejem zakramenta vstopite v stik z nami:
telefon: 01 437 22 03
e-pošta: ljubljana-sveti-kriz@rkc.si
Krst
Vse se začne s krstom. Zakaj pravimo krstu krst. Katekizem katoliške Cerkve nam to lepo razlaga:
1214 Ta zakrament imenujemo krst po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško “baptizein”) pomeni “potopiti”, “utopiti”; “potopitev” v vodo naznačuje pokop katehumena v Kristusovo smrt, iz katere izide prek vstajenja s Kristusom (prim. Rim 6,3-4; Kol 2,12) kot “nova stvar” (2 Kor 5,17; Gal 6,15).
Slovenska beseda krst pa seveda izhaja iz imena Kristus. S krstom se namreč po-kristus-imo, postanemo Kristusovi, se vključimo v Kristusa, postanemo tudi sami kristusi.
Kakor se življenje začenja z rojstvom na ta svet, se s krstom začne življenje v oni svet. Življenje se začne z rojstvom in to je za vsakega starša svet trenutek. Ko se človek rodi, se ga Jezus želi dotakniti, se mu približati, in to naredi s svetim krstom. Sveti krst je torej prvi Jezusov dotik, je prvi zemeljski dotik Boga. Krst je tako vir in začetek vseh milosti, brez krsta ne moremo prejeti drugih zakramentov, drugih milosti in blagoslovov. Katekizem nam pravi:
1213 Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu (“vitae spiritualis ianua”) in vrata, ki odpro dostop k drugim zakramentom.
Zakaj potrebujemo krst?
Kakor se brez rojstva življenje ne more začeti, tako se krščanstvo ne more začeti brez krsta. Vprašanje, ki se nam lahko na tem mestu zastavi, je potrebnost krsta. Zakaj krst sploh potrebujemo? Gospod Jezus Kristus nam to sam odgovarja:
1257 Gospod sam zatrjuje, da je krst potreben za zveličanje (prim. Jn 3,5). Tudi je svojim učencem zapovedal oznanjati evangelij in krščevati vse narode (prim. Mt 28,20) (prim. DzS 1618; CS 14; M 5). Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament (prim. Mr 16,16). Cerkev ne pozna drugega sredstva za zagotovitev vstopa v večno blaženost, kakor je krst; zato se skrbno varuje zanemarjanja poslanstva, ki ga je prejela od Gospoda, naj dela za to, da se “iz vode in Duha” prerodijo vsi tisti, ki morejo biti krščeni. Bog je zveličanje navezal na zakrament krsta, toda on sam ni vezan na svoje zakramente.
S krstom se nam tako uresniči želja, globoko hrepenenje, da postanemo kristjani in postati kristjan – to se že od apostolskih časov dalje vrši po nekem postopku in nekemu uvajanju z več stopnjami. To pot je mogoče prehoditi hitro ali počasi. Vedno mora vsebovati nekatere bistvene prvine: oznanjevanje božje besede, sprejetje evangelija, ki ima za posledico spreobrnjenje, izpoved vere, krst, izlitje Svetega Duha, pristop k evharističnemu občestvu (KKC 1229). V prvih stoletjih Cerkve so k krstu pristopali odrasli ljudje, ki jih je bilo treba na to temeljito pripraviti, tako je priprava na krst, ki se ji reče »katehumenat«, lahko trajala tudi več let. V tem obdobju priprave je cerkveno občestvo pripravljalo in preizkušalo katehumene, t.j. pripravnike na krst, v njihovem krščanskem življenju, ali bodo sploh sposobni nositi Kristusov jarem.
Kasneje, preko stoletij pa se je razvila praksa krščevanja otrok, tako se je oblika podeljevanja tega zakramenta skrčila na eno samo opravilo. Zato nas katekizem poučuje da:
Krst otrok zahteva po svoji naravi pokrstni katehumenat. Ne gre samo za potrebnost pokrstnega poučevanja, temveč za potreben razcvet krstne milosti v času osebne rasti (KKC 1231).
Kaj potrebujemo za krst?
Da pa bi bil otrok resnično krščen v imenu Jezusa Kristusa in da bi bil potem tudi tako vzgajan, je potrebna vera, ki je prvi pogoj zakramenta svetega krsta.
1253 Krst je zakrament vere (prim. Mr 16,16).
Vera ni nekaj, kar bi si človek pridobil, vera je dar, ki ga daje Bog. Duhovnik nam lahko pomaga poglobiti odnos z Bogom, starši, ki vzgajajo v veri, so lahko zgled krščanskega življenja, ne morejo pa nam vere dati. To je delo Boga. Lahko jo izmolimo in izprosimo, ne moremo pa je pridobiti.
Vera staršev je pomembna, kajti brez njihove vere v Jezusa Kristusa, otrok ostane brez dragocenega zgleda. Vera je dar od Boga in iz nje izvira odgovornost živeti po veri v vseh okoliščinah življenja. Za krst je pomembna vera.
1254 Pri vseh, ki so krščeni, pa naj bodo otroci in odrasli, mora vera po krstu rasti. Zato Cerkev vsako leto obhaja v velikonočni vigiliji obnovitev krstnih obljub. Priprava na krst pripelje le do praga novega življenja. Krst je tisti studenec novega življenja v Kristusu, iz katerega priteka vse krščansko življenje.
Da bi milost, ki jo otrok prejme ob krstu lahko rasla ima vsak krščenec tudi svojega botra.
1255 Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje (prim. ZCP, kan. 872-874). Njuna naloga je resnična cerkvena služba (“officium”; prim. B 67). Celotna cerkvena skupnost nosi del odgovornosti za razvijanje in ohranjanje v krstu prejete milosti.
Boter je pomoč staršem pri vzgoji njihovega otroka. Otrok namreč ni deležen posebne priprave in uvajanja. Tega so deležni starši. Vera, ki je otroku pri krstu dana, je kakor sveže posejano seme. To pa mora rasti in zrasti v veličastno drevo, ki bo otroku v njegovem življenju dajalo varstvo, senco in sad. Zato leži na ramah staršev in botrov zelo velika odgovornost, da bodo otroku dobro in kakovostno predstavili resnico naše vere.
Povzeto po http://www.zupnija-ljpolje.si/.